Živjo dragi prijatelji,

kako se je izkazal tale prelepi januar? Vas je navdušil? Vam je poklonil razloge, ki so obogatili vaše srce, ste začutili blagoslove okoli sebe? Tu govorim o prejetih nasmehih skozi dan, toplih objemih, radost ob zaužitem toplem obroku, hvaležnost za toplo posteljo in tuš. Hvaležnost ob vedenju, da imate streho nad glavo in kaminček, ki vas greje skozi zimo ter seveda družino in prijatelje, ki stopijo skupaj v pomoč, ko je to potrebno. 
Ja, vsi kdaj potrebujemo pomoč in iz srca vam polagam moje razumevanje, da se zavedam, da marsikomu od vas ni lahko tudi v Sloveniji. Razumem in čutim vas, a naj vam na srce položim par dejstev, ki jih doživljam in sem vsakodnevno  del tu, v Afriki, že par let.
Januarska tragedija na jugu Malawija vam je najbrž prišla v uho, ko je reka ob drugem največjem mestu Blantyre prestopila bregove, 200.000 ljudem je odnesla domove, s sabo za vedno vzela 180 življenj (na predelu kjer je ELA, to je 600km stran od prizadetega območja, je vse v redu.)
Poleg te katastrofe, gre za dnevne situacije, ko vidim ljudi, ki ne vedo ali bo na mizi naslednji obrok, stiske, ko ne vedo od kje vzeti pol Eura, da otroku kupijo zvezek, svinčnik, ko je luksuz kupiti si pol kilograma sladkorja za jutranji čaj, ko ura odbije 13h in to pomeni prvi obrok za tri četertine mojih vaščanov, ko enostavno ni financ, da dajo otrokom jutranji obrok (gres), ker so lonci prazni in ko ni možnosti zanesti se na vlado, da bi brezposelnim pomagala s socialno podporo in z otroškimi dodatki (teh v vzhodni Afriki ni), ko ni Rdečega križa, ki bi ob situacijah, ko je shramba prazna poklonil kilogram moke za polento ali hlebec kruha, ko gredo v bolnico in za dozo zdravil ter posvet z zdravnikom plačajo tretjino povprečne malawijske plače... Ja, tako kruta je realnost tule. In ne pravim, da ni slovenska za mnoge prav tako kruta, a želim samo podati eno stvar, ki me v vseh teh letih močno gane in vam morda poda voljo/recept za vztrajanje ob težkih trenutkih; gre za odnos ljudi do teh izjemno težkih situacij. Ne morem preko občutka občudovanja vsakogar od Afričanov, kot tudi občutka topline v mojem srcu, ko vidim moje sovaščane, da se kljub stiskam, tako radostno smejijo, kako zaupajo v Boga/v Univerzum, da bodo želje uslišane, kako en drugemu pomagajo, si stopijo ob stran in rešijo še tako težke situacije. In kako znajo ob obroku, ki se ni manifestiral na krožniku,  z vsako celico telesa in duha ceniti naslednji obrok s katerim pa so blagoslovljeni.
Saj razumete, kaj želim povedati, a ne? Ja, v Afriki me najbolj privlači odnos ljudi do sitaucij, če je hudo je res hudo, a ne dovolijo, da bi to zlomilo njihovega duha, verjamejo, zaupajo, prosijo Višje sile, ob tem tudi trdo delajo in potrpežljivo čakajo, da se bodo prošnje uslišale. Ob tem pa ne pozabijo na zdravilo - to je smeh in princip življenja; živi v trenutku/zdaj/danes, bodi hvaležen za vse kar je, išči blagoslove v vsakem trenutku, če jih ne najdeš, globoko vdihni in čuti pljuča, svoje srce ter reci si; »Hej živim, še vedno diham in Univerzum/Bog mi nikoli ne naloži več, kot lahko prenesem.«

Veste tudi meni na začetku moje poti z ELO, z vsemi sanjami, ki so brbotale v meni, ni bilo lahko prositi za pomoč, a sem vedela za kaj/koga/s kakšnim namenom prosim. Pa sem začela prositi, prvič s cmokom v grlu, drugič je šlo že lažje in tako naprej...
Tako, da drage duše, če ste v stiski prosite za pomoč, ogromno je ljudi, ki vam bodo zagotovo pomagali, a zaupati jim morate svojo zgodbo, kajti drugače ne morejo vedeti kaj doživljate.
Pravijo, da je najlepši občutek pomagati nekomu, za katerega veš, da ti usluge ne more poplačati v denarju ali dobrinah. Takrat se v tvojem daru skriva tista čistost, ki pravi, da si dal iz srca in da lahko v zameno dobiš kvečjemu besedni blagoslov tistega, ki si ga obdaril, njegov topel stisk roke, srčen objem in pogled, ki seže do srca.  
Tako da le pogumno draga srca, vse bo še v redu, nikoli ni konec poti, vedno je možnost vzpona, ne za stotine korakov naenkrat, ne ne, danes le en korak naprej, jutri stopite še enega...

Mogoče se sprašujete, zakaj sem se razpisala na to temo, kot sem se...Hmm... kako naj razložim? Ljudje mi večkrat pravijo: »Jana, ti si preveč optimistična, na življenje gledaš skozi rožnata očala, ni vse pozitivno, a veš?« In jim odgovorim; »Drago srce vem, nisem slepa, zavedam se težav, katere čutim okoli sebe, saj živim v eni najrevnejših držav in vasí v Afriki, a navkljub vsem izzivom, katere vidim/čutim, iščem rešitve in se osredotočam na vibracije rešitev in ne mariniram vibracij problemov. Ko se osredotočiš na rešitve, privlačiš ideje, ki te pripeljejo do njih. 
In mnogo rešitev smo že našli za Eline koristnike; od 2-letnega prehranjevanja 350 otrok OŠ Seka, do nudenja vsakodnevnih kosil našim otrokom s posebnimi potrebami v Elinem centru, do razumevanja, da moramo otrokom ponuditi produktivne popoldneve, četudi so sredi vasi, tam je to še bolj potrebno, iz tega problema je prišla rešitev izgradnje centra in nudenja vsakodnevnih izobraževalnih delavnic, od razumevanja problema, da otroci nimajo šolskih potrebščin, sem vas pred Božičem prosila za pomoč pri zbiranju finančnih sredstev da osrečimo kar 860 otrok z osnovnim šolskim materialom in zbralo se je!!! Srčna hvala drago podjetje Premier marketing tržne komunikacije d.o.o. 

 
Dne 8.januarja sem v šolo, prinesla ves nabavljen šolski material, za vsakega od 660 učencev od 1-8,.razreda OŠ Mazembe zvezke, kemike, svinčnike, radirke in šilčke. Poleg tega sem nabavila še 200 zvezkov, par kompletov barvic ter voščenk,  da smo lahko obnovili porabljene zaloge v Elinem v centru, tako da so vsakodnevne delavnice lahko živo obarvane, kot tudi udobne na novih pletenih tepihih :) Šolske pripomočke sem s pomočjo ravnateljice in učiteljev delila po razredih, saj je tisto jutro deževalo kot iz škafa, tako, da razdelitev potrebščin vsem 660 naenkrat (na šolskem igrišču) ni bila mogoča. Kako naj opišem radost otrok, ko so videli mamo Jano in ravnateljico z ogromnimi paketi zvezkov in pisal? Mali navihančki, do 5.razreda  so skakali v zrak, ploskali, žvižgali, stiskali pesti in kar sem videla v temnih učilnicah so bili beli zobki, saj so bile očke kar zaprte od navdušenja :) 
Učenci od 6.-8.razreda so že preveč »kul«, da bi kazali tako močno navdušenje, kot so ga pokazali najmlajši, a sem dobila veliko nasmehov ter tople poglede ob podarjenih darilih :). Vsakemu od razredov sem namenila par besed spodbude, da se naj dobro učijo, pazljivo poslušajo in redno hodijo v Elin center.  
Tule si oglejte prelepe slike naših malih src, kot tudi slike delavnic, ko smo se učili o družini/My family (kjer sem na parih umetninah postala članica njihovih družin, res ljubko, kajne :)? po ustvarjanju in risarijah smo izbrali zmagovalce, jim ploskali in hvalili kot Picasso-je, nato pa vsem razdelili nagrade-čokolade, katere je prinesla naša prijateljska medicinska odprava :) Za dobro opravljeno nalogo se prejme nagrada in radost otrok ob doseženem je še večja :)

Sredi februarja, ko se vrnem v civilizacijo mesta Mzuzu pa vam napišem in slikovno pokažem vse napredke v naši vasi Mazembe, v Elinem centru, kjer smo začeli z novimi programi za mladino in ženske. Zagotovo vas bodo navdušili :) 
Če vi želite ali če poznate koga, ki bi si želel opravljati prostovoljno delo v Toplem srcu Afrike-Malawiju, naj si ogleda nove dokumente pod www.drustvoela.org/prostovoljstvo in se mi pridruži. Do aprila, ko pridejo prvi prostovoljci sem sama in nujno nujno potrebujem pomoč pridnih rok in toplih src :) 

Bodite nasmejani, veseli in optimizma polni;  če lahko komu pomagam s toplo besedo podpore mi le napišite kakšen mail na moj naslov jana.dular@gmail.com in pomagala bom iz srca.

Objema vas 200 malawijskih angelov z mano vred :) Jana