Mugoni umampha kwalimwe azichi wane :) ?
Kako ste draga slovenska srca?
Slišala sem o vseh podnebnih izzivih in vsem iz srca želimo obilo moči za nadaljevanje preko vseh preprek.
Vsi tule v toplem srcu Afrike vas prelepo pozdravljamo izpod malawijskega, spet vročega podnebja. Pravijo, da je deževna doba pa jim res ne morem verjeti, ko pa že ob 5.45 zjutraj pripeče in zapeče, ko stopiš pod afriško sonce :) Res je da plohe pridejo, ampak za kakšno urico ali dve ponoči pa kakšne pol urce čez dan.
Taka je klima ob našem jezeru, v hribih te pa ponoči že kar zebe, tako, da je topla deka ali spalna vreča pod »muss« :) No, kot prava Slovenka, sem vam najprej povedala o vremenu, zdaj pa naprej, a ne :)?
V Dar Es Salaamu (največje afriško pristanišče, Tanzanija) sem 16. januarja prevzela 2 nadobudni slovenski prostovoljki, Ano in Mirjam. Prva je bodoča študentka rosnih 19 let, s prelepim sončnim karakterjem, pozitivka z eno besedo. Druga pa 50-letnica, vrtnarka in pekarica, čudovita gospa, s toplo dušo, karizmo in energijo Boginje. Tako ju čutim jaz, da o naših malih vaških angelih sploh ne govorim, prilimani so nanju :).
Vsaka ima po 2 otroka na enem prstu roke, se pravi 10 na roko :). Tak je prizor vsako jutro, ko po jutranjih delavnicah v OŠ Mazembe odhajata proti centru na ELINE delavnice. Res sijeta, se smejita in uživata v afriški vaški idili.
Kako ste draga slovenska srca?
Slišala sem o vseh podnebnih izzivih in vsem iz srca želimo obilo moči za nadaljevanje preko vseh preprek.
Vsi tule v toplem srcu Afrike vas prelepo pozdravljamo izpod malawijskega, spet vročega podnebja. Pravijo, da je deževna doba pa jim res ne morem verjeti, ko pa že ob 5.45 zjutraj pripeče in zapeče, ko stopiš pod afriško sonce :) Res je da plohe pridejo, ampak za kakšno urico ali dve ponoči pa kakšne pol urce čez dan.
Taka je klima ob našem jezeru, v hribih te pa ponoči že kar zebe, tako, da je topla deka ali spalna vreča pod »muss« :) No, kot prava Slovenka, sem vam najprej povedala o vremenu, zdaj pa naprej, a ne :)?
V Dar Es Salaamu (največje afriško pristanišče, Tanzanija) sem 16. januarja prevzela 2 nadobudni slovenski prostovoljki, Ano in Mirjam. Prva je bodoča študentka rosnih 19 let, s prelepim sončnim karakterjem, pozitivka z eno besedo. Druga pa 50-letnica, vrtnarka in pekarica, čudovita gospa, s toplo dušo, karizmo in energijo Boginje. Tako ju čutim jaz, da o naših malih vaških angelih sploh ne govorim, prilimani so nanju :).
Vsaka ima po 2 otroka na enem prstu roke, se pravi 10 na roko :). Tak je prizor vsako jutro, ko po jutranjih delavnicah v OŠ Mazembe odhajata proti centru na ELINE delavnice. Res sijeta, se smejita in uživata v afriški vaški idili.
 Ana, Elina kuharica Maggie in Mirjam. |  Topli pozdravi naših angelov ob prihodu Ane in Mirjam. |
Posadili sta velik vrt, zdaj pa čakamo kdaj in kaj bo prilezlo iz zemlje. Res je prekrasen občutek, ko čakaš da nekaj kar si posadil s svojimi rokami. Zdi se kot da čakamo na novoletna darila. Ideja je, da na naših 3 hektarih zemlje naredimo ogromen vrt, ki bo omogočil samozadostnost centra, tako, da bi lahko čez par mesecev, ko se vse dobro prime in zraste, začeli hraniti naše šolarje s hrano iz vrta. Do sedaj je Mirjam posadila že solato, bučke, brokoli, zelje, rožice, sončnice okoli centra. Zdaj vsak dan na plano pokuka nekaj novega, saj so otroci nehali stopicati po svežih gredah, komaj smo jim dopovedali, da čeprav niso kupi, kot so jih vajeni, ko mame sadijo kasavo, da je to še vedno vrt in da se po njem ne sme hoditi.
Dekleti sta se super ujeli, celo razumeli vse razloge, zakaj sem bila zadržana na sestankih v mestu Mzuzu, kako jim nisem mogla pripeljati hrane dovolj zgodaj v vas, ko so zaloge pojenjale. Kot na primer dogodivščina, ko so se gume avta počasi »žgale« na cesti, ko sem avto vozila iz Mzuzuja proti centru. Dekletoma sem rekla: » Cel avto imam nabasan hrano, a sem brez opcije dostavitve le te do vaju v center, prosim vaju da gresta do sovaščanov in jih prosita da vam skuhajo kasavo (lokalni krompir) in priložijo kako zelenjavo, zagotovo vama bodo pomagali, vidimo se zvečer, ko se vnovič odpravim na pot, z novimi gumami, ki se prilegajo meram avta. Ohh ja, to je Afrika.«
Še vedno se zgodi, da sem soočena s situacijami, ki so res večje od mene in moje »moči«, da jih lahko nadzorujem in jih obrnem v smer produktivnosti. Ugotovila sem, da če se le »predam« in dovolim Univerzumu, da se stvari zgodijo, kot se morajo, se na koncu vse obrne še v večjo korist in ugodje, katerih ne bi pričakovala, ko sem situacijo želela rešiti takoj in s perspektivo, ki sem jo imela v danem trenutku. Prav tako sem se naučila zaupati svojim notranjim občutkom, če grem npr. Na par sto kilometrsko pot in čutim, da sem v sebi nemirna, se moram ustaviti, umiriti, meditirati za par minut in Univerzum prositi za varnost in udobje na poti. Šele takrat lahko nadaljujem in vse poteka varno in v okviru mojih želja (blagoslovov). Ja, Afrika me je zares naučila kako biti predana »svojemu višjemu vodstvu«, ki mi kaže pot, saj verjamem, da je Univerzum sklop Pozitivnih, dobrobitnih energij, katere me lahko vedno vodijo proti najboljšemu se izzidu, cilju, ki je zame najboljši v vseh pogledih. Saj vem, da zakoni narave narekujejo, da tisto kar oddajam tudi privlačim. Se pravi pozitiva, radost, smeh, vera v zmage, predanost, prijaznost in dobrota, ki jo oddajam, se mi vrača na dnevni ravni v izobilju. Izzivi pa le pridodajo k temu, da sem zavedna vsega okoli sebe, z nogami trdno na tleh a še vedno si dovolim sanjati in iti na pot za uresničitvijo le teh. To predajam vsakemu od vas, da ste močni in neustrašni, ko greste za svojimi željami, sanjami. Nobene od njih so nemogoče, če le naredite prvi korak in za njim še naslednjega in tistega odločilnega naprej z vso paro, ko situacije ne kažejo na izzid, ki ste si ga želeli. Vse ob svojem času, ste na pravem mestu ob pravem času.
Okoli vas pa je polno blagoslovov, tako, da le nasmeh na lica in vedrino v srce, življenje je lepo!
Dekleti sta se super ujeli, celo razumeli vse razloge, zakaj sem bila zadržana na sestankih v mestu Mzuzu, kako jim nisem mogla pripeljati hrane dovolj zgodaj v vas, ko so zaloge pojenjale. Kot na primer dogodivščina, ko so se gume avta počasi »žgale« na cesti, ko sem avto vozila iz Mzuzuja proti centru. Dekletoma sem rekla: » Cel avto imam nabasan hrano, a sem brez opcije dostavitve le te do vaju v center, prosim vaju da gresta do sovaščanov in jih prosita da vam skuhajo kasavo (lokalni krompir) in priložijo kako zelenjavo, zagotovo vama bodo pomagali, vidimo se zvečer, ko se vnovič odpravim na pot, z novimi gumami, ki se prilegajo meram avta. Ohh ja, to je Afrika.«
Še vedno se zgodi, da sem soočena s situacijami, ki so res večje od mene in moje »moči«, da jih lahko nadzorujem in jih obrnem v smer produktivnosti. Ugotovila sem, da če se le »predam« in dovolim Univerzumu, da se stvari zgodijo, kot se morajo, se na koncu vse obrne še v večjo korist in ugodje, katerih ne bi pričakovala, ko sem situacijo želela rešiti takoj in s perspektivo, ki sem jo imela v danem trenutku. Prav tako sem se naučila zaupati svojim notranjim občutkom, če grem npr. Na par sto kilometrsko pot in čutim, da sem v sebi nemirna, se moram ustaviti, umiriti, meditirati za par minut in Univerzum prositi za varnost in udobje na poti. Šele takrat lahko nadaljujem in vse poteka varno in v okviru mojih želja (blagoslovov). Ja, Afrika me je zares naučila kako biti predana »svojemu višjemu vodstvu«, ki mi kaže pot, saj verjamem, da je Univerzum sklop Pozitivnih, dobrobitnih energij, katere me lahko vedno vodijo proti najboljšemu se izzidu, cilju, ki je zame najboljši v vseh pogledih. Saj vem, da zakoni narave narekujejo, da tisto kar oddajam tudi privlačim. Se pravi pozitiva, radost, smeh, vera v zmage, predanost, prijaznost in dobrota, ki jo oddajam, se mi vrača na dnevni ravni v izobilju. Izzivi pa le pridodajo k temu, da sem zavedna vsega okoli sebe, z nogami trdno na tleh a še vedno si dovolim sanjati in iti na pot za uresničitvijo le teh. To predajam vsakemu od vas, da ste močni in neustrašni, ko greste za svojimi željami, sanjami. Nobene od njih so nemogoče, če le naredite prvi korak in za njim še naslednjega in tistega odločilnega naprej z vso paro, ko situacije ne kažejo na izzid, ki ste si ga želeli. Vse ob svojem času, ste na pravem mestu ob pravem času.
Okoli vas pa je polno blagoslovov, tako, da le nasmeh na lica in vedrino v srce, življenje je lepo!
 Obisk vrtnarije v mestu Mzuzu je bil za Mirjam pravi raj. |  Bodoče Eline palme. |  Ana ima že ideje kje kaj posaditi na Elini zemlji, jaz se pa smejim ker obožujem kako navdušeni sta. |
V Elinem centru je med tednom še kako pestro; Od januarja 2014 se nam ob 7h zjutraj v našem centru pridružijo vrtčevski otroci. Toplo sem vrtec 95 otrok povabila, da začenjajo uporabljati Eline prostore, igrače, igrala, da se jim ni treba zadrževati v lokalni cerkvi, brez kakršnih koli pripomočkov. Tako gredo dnevi urno naprej, ko se prepeva da odmeva sredi jezera :) , ko rišemo, se igramo, učimo angleških besed, plesnih gibov, res je pestro ko 95 malčkov brenči kot čebele.
Ena skupina prostovoljcev se po zajtrku odpravi v sosednjo osnovno šolo Mazembe, tam asistiramo učiteljem prvega in drugega razreda pri matematiki ter angleščini. Ob 10.20 pa vzamemo skupino otrok s posebnimi potrebami, se pravi tiste, ki imajo učne težave, ki so ponavljajali prvi ali drugi razred enkrat ali pa večkrat. Z njimi delamo vsak dan od 11h do 13h. Preden začnemo z individualnimi urami jih dodobra nahranimo, z rižem in zelenjavno omako, s sojo v omaki pa s fižolom in nsimo (polento iz koruze) ter s sadjem. Nato začnemo delavnice, ki se tičejo grafomotorike, seznorične orientacije, učimo jih angleških besed ter izvajamo vaje za urjenje grobe motorike ter matematike. Vse izvajamo v 20-minutnih intervalih, da otroci ne izgubijo koncentracije. Po individualnih delavnicah okoli 13h pojemo kosilo, ki ga naša kuharica Maggie pripravi na ognjišču iz opek. Malo se sprostimo pa že zaslišimo smeh in prijazne pozdrave otrok zunaj centra okoli 13.30, ki se slišijo nekako takole: »Amaaaa Jana upeleka booooliii :)« (Mama Jana daj nam prosim žogo.)
Ena skupina prostovoljcev se po zajtrku odpravi v sosednjo osnovno šolo Mazembe, tam asistiramo učiteljem prvega in drugega razreda pri matematiki ter angleščini. Ob 10.20 pa vzamemo skupino otrok s posebnimi potrebami, se pravi tiste, ki imajo učne težave, ki so ponavljajali prvi ali drugi razred enkrat ali pa večkrat. Z njimi delamo vsak dan od 11h do 13h. Preden začnemo z individualnimi urami jih dodobra nahranimo, z rižem in zelenjavno omako, s sojo v omaki pa s fižolom in nsimo (polento iz koruze) ter s sadjem. Nato začnemo delavnice, ki se tičejo grafomotorike, seznorične orientacije, učimo jih angleških besed ter izvajamo vaje za urjenje grobe motorike ter matematike. Vse izvajamo v 20-minutnih intervalih, da otroci ne izgubijo koncentracije. Po individualnih delavnicah okoli 13h pojemo kosilo, ki ga naša kuharica Maggie pripravi na ognjišču iz opek. Malo se sprostimo pa že zaslišimo smeh in prijazne pozdrave otrok zunaj centra okoli 13.30, ki se slišijo nekako takole: »Amaaaa Jana upeleka booooliii :)« (Mama Jana daj nam prosim žogo.)
Ob 14h začnemo z generalnimi delavnicami angleščine, matematike ter športa. Te delavnice so neobvezne, tako, da otroci prihajajo po želji, naenkrat jih imamo okoli 50-100 vsako popoldne. Če je »market« dan, ko otroci asistirajo svojim mamam na marketu pri prodaji sadja in zelenjave, jih v center pride manj, ali pa če je dan, ko se delijo semena s strani vlade. Delavnice so polne smeha in dobre volje, še posebej se jim dopade, ko rišejo s flomastri in temperami ter izdelke odnesejo domov, da jih mame obesijo na stene hiš. Da ne govorim o balonih, milnih mehurčkih, igranju odbojke ter nogometa, žurali bi do jutranjih ur, če bi lahko. Delavnice zaključimo okoli 17h, otrokom lepo rečemo: » We are finished, see you tomorrow, now you have to go home.« Ker ne zaleže, sem se naučila Chitonga rečenice: » Mwana tiyeni ku nyumba pamana pamana, taluuuta. » Pokajo od smeha in navdušenja potem pa uberejo pot pod noge proti domu.
Mi Elovci pa se odpravimo na plažo, sprati dnevni prah s teles, sprostiti mišice v sinje mordem jezeru 28 stopinj. Ob 19h si na ognju pripravimo večerjo, se pogovorimo o dnevu ter planih za prihajajoči dan, si razdelimo vloge, odigramo glasne partije kart, si pogledamo kratek film nato pa se okoli 21.30h odpravimo spat. Med vikendi si vzamemo čas zase, ter ne vodimo delavnic, razen če ni taka želja s strani prostovoljcev. Odpravimo se na potapljanje na sosednje plaže polne malih mavričnih ribic, obiščemo vaške družine, z njimi pojemo kosilo, v ogromnih možnarjih meljemo kasavo v moko nato pa kuhamo lokalno kondowole (polento), prostovoljce popeljem med nasade čaja ter kave, seveda ne izostanemo od obiska naše vaške cerkve in maše trajajoče 3 ure napolnjene s petjem, plesom in srčnimi pozdravi vaščanov, nikakor pa ne smemo pozabiti na srečanje s šefom vasi g. Mphoso.
Takšno je moje življenje, preprosto a srčno, smeha in vedrine polno, izzivov tudi, saj se trudim dati možnost boljše prihodnosti za mnoga srca. Po mojih merilih, ki sem si jih zadala, mi uspeva, zavedam se, da zaradi Vas, zato naj se vsakemu od vas srčno, ljubeče zahvalim za vsako pomoč, ki ste nam jo poklonili do sedaj. Zaradi vas imamo 3 hektare zemlje sredi vasi Mazembe, zaradi vas na njej stoji 140m2 velik center za otroke, zaradi vas je ELA kupila avto, da ta asistira pri programu, zaradi vas lahko vsak mesec plačam prevajalca, kuharico ter nočnega čuvaja, zaradi vas je 2-leti vsakodnevni zajtrk jedlo 342 otrok šole SEKA, sedaj z izboljšano verzijo menija ;) nadaljujemo v Elinem centru, zaradi vas smo to šolsko leto že drugič zaporedoma opremili 1000 šolskih otrok s šolskimi potrebščinami. Tako da vidite Vi draga srca ste zaslužni za to, da naše male duše žarijo vsak dan. Hvala Vam iz mojega srca, kot tudi src naših angelov. A čutite vso ljubezen, ki vam jo pošiljamo? Odprite srca, nasmehnite, vdihnite globoko in objela vas bo prelepa hvaležna afriška energija :) Hvala res vsakemu od vas, ki je ob nas, da nam uspe tudi v 2014.
Radi Vas imamo, močno :)
Jana in malawijska srca.
Radi Vas imamo, močno :)
Jana in malawijska srca.
