|
|
|
Tu boste našli podatke prostovoljcev, ki so nas že obiskali v Malaviju in prostovoljno delali v okviru društva ELA leta 2014-2015.
Razvrstili smo jih po regijah od koder prihajajo, tako da se lahko z njimi povežete in dobili boste informacije iz prve roke. Povedali vam bodo o svojih izkušnjah, izzivih, občutjih ter vam dali napotke za pot. Spodaj pa si lahko preberete njihove zgodbe o prostovoljnem delu preko ELE v Malaviju.
NINA VOLČANJK,(študentka razrednega pouka, 22-let)
Regija: Štajerska in Posavje
Mail: nina.volcanjk@gmail.com
Čas prostovoljnega dela:julij- september 2015
DIANA KLOBASA (študentka varstva okolja in komunale, 24-let)
Regija: Štajerska
Mail: diana.klobasa@gmail.com
Čas prostovoljnega dela:april-maj 2015
ANA ERZAR (študentka razrednega pouka, 20-let)
Regija: Štajerska in Osrednje-slovenska
Mail: a.erzar@gmail.com
Čas prostovoljnega dela:januar - marec 2014
TINA GABROVEC (dijakinja, 18-let)
Regija: Gorenjska
Mail: tina.gabrovec@gmail.com
Čas prostovoljnega dela:julij 2015
AJDA REHBERGER (študentka kulturologije, 20-let)
Regija: Gorenjska in Osrednje-slovenska
Mail: rehberger.ajda@gmail.com
Čas prostovoljnega dela: februar-maj 2014
MOJCA ZAJC (diplomirana politologinja/mednarodni odnosi, +30-let)
Regija: Osrednje-slovenska
Mail: mojca.mojchi@gmail.com
Čas prostovoljnega dela; avgust 2014
VALENTINA SLODNJAK (študentka kulturologije, 20-let)
Regija: Osrednje-slovenska
Mail: valentina.slodnjak@gmail.com
Čas prostovoljnega dela: februar-marec 2014
Razvrstili smo jih po regijah od koder prihajajo, tako da se lahko z njimi povežete in dobili boste informacije iz prve roke. Povedali vam bodo o svojih izkušnjah, izzivih, občutjih ter vam dali napotke za pot. Spodaj pa si lahko preberete njihove zgodbe o prostovoljnem delu preko ELE v Malaviju.
NINA VOLČANJK,(študentka razrednega pouka, 22-let)
Regija: Štajerska in Posavje
Mail: nina.volcanjk@gmail.com
Čas prostovoljnega dela:julij- september 2015
DIANA KLOBASA (študentka varstva okolja in komunale, 24-let)
Regija: Štajerska
Mail: diana.klobasa@gmail.com
Čas prostovoljnega dela:april-maj 2015
ANA ERZAR (študentka razrednega pouka, 20-let)
Regija: Štajerska in Osrednje-slovenska
Mail: a.erzar@gmail.com
Čas prostovoljnega dela:januar - marec 2014
TINA GABROVEC (dijakinja, 18-let)
Regija: Gorenjska
Mail: tina.gabrovec@gmail.com
Čas prostovoljnega dela:julij 2015
AJDA REHBERGER (študentka kulturologije, 20-let)
Regija: Gorenjska in Osrednje-slovenska
Mail: rehberger.ajda@gmail.com
Čas prostovoljnega dela: februar-maj 2014
MOJCA ZAJC (diplomirana politologinja/mednarodni odnosi, +30-let)
Regija: Osrednje-slovenska
Mail: mojca.mojchi@gmail.com
Čas prostovoljnega dela; avgust 2014
VALENTINA SLODNJAK (študentka kulturologije, 20-let)
Regija: Osrednje-slovenska
Mail: valentina.slodnjak@gmail.com
Čas prostovoljnega dela: februar-marec 2014
Od leve prosti desni: Mirjam, Ana, Ajda, Daša
Spodaj pa si lahko preberete članek prostovoljca Zlatka Gregoriča,prostovoljca v juliju 2013 in zgodbe naših dragih prostovoljk.
Hvala lepa vsem prostovoljcem, ki ste bili nepogrešljivi del ekipe.
Hvala lepa vsem prostovoljcem, ki ste bili nepogrešljivi del ekipe.
| V objemu malawijskih nasmehov |
TOPLO SRCE AFRIKE – MALAWI – TOPLI LJUDJE (Ana Erzar)
Minilo je že kar nekaj časa odkar sem zapustila našo prelepo vasico Mazembe, ko me je Jana prosila, da na kratko opišem svojo izkušnjo in spomine. Moja prva reakcija je bila : ‘’Jana pa jaz ne znam pisati tako da me bodo ljudje začutili in si s pomočjo domišljije pričarali mojo pravljico.‘’ Pa sem razmišljala in razmišljala, kako bi to dala na papir....to je nemogoče! Včasih še povedati ne znam zdaj pa moram to napisati.Pa naj poskusim.
Velikokrat si rečem, da sem se rodila v napačnem obdobju – precej prepozno :)
To zimo pa se mi je zgodilo nekaj prečudovitega, nekaj tako lepega, da še sanjala nisem o tem. Vrnila sem se nekaj desetletij nazaj, v čas ko ni bilo vse možne elektronike, fensi avtomobilov, vse možne hrane, ki si jo lahko zamisliš in ko je bila elektrika redkost. Vrnila sem se v čas, ko so ljudje cenili prijateljstvo, dobroto in preprostost, ta čas je meni pričarala Afrika - Malawi. Ljudje v tej prelepi državi so tako srečni, prijazni in veseli, da so lahko poklepetali z menoj. Hitro sem dobila kar nekaj novih prijateljev, ki so me spraševali o mojem svetu. O tem kaj počnemo, kako zgleda življenje,… Vsi dnevi v Afriki so bili zame nekaj posebnega; vsak dan sem se kaj novega naučila, včasih sem bila vzgojiteljica/učiteljica, ki poskuša otročičke kaj naučiti, drugič sem bila mama, ki briše krokodilje solze in crklja na kolenih, postala sem tudi zdravnica, ki obvezuje rane, kuharica, ki mora nahraniti prijatelje, vrtnarka, ki se uči kako in kam kaj posejati in prav vsak dan presrečna Ana, ki se z otroci podi naokoli. :)
Zaupam vam še trenutek, ki me je zelo ganil in mi potrdil, da je bil odhod v Afriko moja najboljša odločitev v življenju. Naj vam najprej povem, da so Afričani - Malawijci zelo verni ljudje. Vera jih drži pokonci, zato je tam skoraj obvezno, da se v vasi udeležiš maše, se predstaviš vsem vernikom in z njimi malo poklepetaš. Tako smo že prvo nedeljo odšli k maši in se predstavili. Pastor Peter nam je izrekel tako lepo dobrodošlico, da me je kar stisnilo pri srcu. Povedal nam je, kako je počaščen, da smo prišli ravno v njihovo vas, da smo se doma odpovedali vsemu luksuzu in prišli živet to preprosto življenje. Počutila sem se tako lepo sprejeto in pri srcu mi je bilo toplo, kot že dolgo ne.
Zame je bila to nepozabna izkušnja, ki me še danes polni z energijo in pozitivo vsak dan. Ob misli na vso toplino, ki sem jo dobila tam in vse angele, ki so me držali pokonci tudi ob težkih trenutkih, se mi še danes po licih vlijejo solze. Hvala ELI, da mi je omogočila to doživetje, hvala vsem angelom, ki ste me polnili z otroško norostjo in srčnostjo. Hvala vsem, ki ste bili z mano.
Ana Erzar
VASICA MAZEMBE- Kraj kjer sonce sije tudi ponoči
Zunaj se počasi dani. Ptički veselo vadijo svojo melodijo, njihov nabor je zelo pester, od tistih malih piskajočih glasov, do močnih in dolgih žvižgov, kot bi prihajali iz piščalke. V daljavi se sliši mehko šumenje jezera Malawi. Danes ni preveč razburkano, zato bo najbrž kmalu moč slišati bobnanje in glasno prepevanje ribičev, ki se bodo, v svojih značilnih ozkih čolnih, izdolbenih iz enega samega debla, vračali iz nočnega lova na nadvse popularno malo ribo, imenovano usipa.
S prostovoljko Majo se vsaka s svojim dnevnikom v torbi in skodelico čaja v roki, odpravljava po ozki stezici, ki mimo posameznih lesenih domovanj, vodi do jezera. Ko prispeva tja, se na jezerskem obrežju že tre množica ljudi, ki nekateri z vedri, drugi s škafi, najbolj zagreti pa kar s piskri, ki bodo romali direktno na ogenj, nestrpno pričakujejo tako opevane ribe-usipe. Pogled na to množico je res pisan, ženske so v živobarvnih krilih, otroci prav tako v zelo barvitih premajhnih ali prevelikih majčkah ter kratkih hlačah ali krilcih, kupljenih na enem izmed četrtkovih market dnevov v bližnjem mestecu Kande.
Ko tako srkava močan malawijski čaj in opazujeva gorečo kroglo, ki se na obzorju hitro dviguje iznad jezera, pride mimo gruča nasmejanih ženic s piskri, polnimi rib, na glavi, ki v en glas pozdravijo v jeziku chitongA: »Mwayuka uli?« (kar v prevodu pomeni »dobro jutro, kako si?«) Midve sva seveda pridno vadili pozdravljanje, in obe v en glas odzdraviva »Ndayuka umampha kwalimwe?« (v prevodu, jaz sem dobro, kako si pa ti?) Iz njihove strani sledi »Ndayuka umampha« (v prevodu »zelo dobro«), na kar z najine strani sledi odgovor »Yewo, Yewo« (hvala enako).
Zlati žarki rdečega sonca so medtem že dodobra ogreli obalo jezera in prijetno božajo najine bose noge, zakopane v zlato lesketajoči se topel pesek.
Vem, da se sliši že prav malo kičasto, ampak prav takšna so lahko jutra ob malawijskem jezeru, ki sicer razen tega, da ni slano, povsem spominja na morje, tudi po svoji velikosti, saj meri kar za dve Sloveniji.
Vendar pa niso samo jutra tista, ki ti napolnijo baterije. Vsakršno srečanje z mamo, ki z, v blagu Chitenge (njihovo značilno ruto) poveznjenim otrokom na hrbtu, velikim vedrom, polnim kasawe, njihove glavne poljščine, na glavi ter še ravnico na rami, hiti s polja domov kuhat kosilo za vsaj 6 ali več lačnih ust. Kljub utrujenosti, sta njen glas in obraz vedno preplavljena s toliko sreče in veselja, da te je srečala, da te nikakor ne pustita ravnodušnega. Tvoje ustnice se tako kar avtomatsko razpotegnejo vse do ušes.
Potem so tu seveda otroci, ki v skupini pridirjajo za tabo in že od daleč vpijejo tvoje ime. Ko te dohitijo, se ti kar po trije obesijo na vsako roko in božajo tvojo svetlo polt. Prav lepo jih je videti, kako se vsi umazani in v razcapanih, že davno ponošenih oblačilih, brezskrbno podijo po plaži, ponosno pokažejo ribo ali dve, in se vneto nastavljajo objektivu fotoaparata in naglas kričijo »Kudžambula, Kudžambula«, kar v prevodu pomeni slika, slika. To so otroci plaže, otroci peska, ki »na srečo« ne vedo, kaj je to računalniška igrica, kaj so Barbike in kaj električni avtomobilček. Njihove igrače so običajno pesek, ribe, kamenčki, travne bilke, kosi zavržene plastike in polivinila ter celo bankovec za 20 malawijskih Kwach (5 centov EUR). Tisti malo starejši, znajo iz embalaže včasih narediti pravo mojstrovino. Na poti iz Kandeja sva tako z Majo nekega dne srečali fantka, ki je iz kartonaste embalaže, v kateri prodajajo pivo, izdelal pravi mali tovornjak z vsemi detajli, spet drugič mi je neki fantek pred objektiv ponosno nastavil čisto pravo kolo, narejeno iz slamic in travnatih bilk, zopet z vsemi detajli,m kot so pedala, veriga ipd. V sosednji vasici sva bili nekoč priča pravi nogometni tekmi, v kateri so bili igralci kar zamaški od steklenic Fante ali piva, za drese pa sta iznajdljiva dečka uporabila kar liste evkaliptusa. Igre sta se lotila s takšno resnostjo, da smo tudi vsi ostali opazovalci, celo domačini, ki so siceri precej glasni, z odprtimi usti, v pričakovanju novega gola, nemo opazovali napeto dogajanje. Vsakršno tako odkritje kakšne nove doma narejene preproste igrače, me je tako za trenutek popeljalo nazaj v otroštvo, ki sem ga s svojimi vaškimi vrstniki prav tako večinoma preživela na prostem, ob gradnji številnih hišk in domov na drevesu, pod drevesom ipd. Takrat se zopet zavem, kako srečna sem, da mi je bilo dano izkusiti svet brez vsega tega materialnega »luksuza«, ki nas je oropal te čudovite preprostosti in nam na tako prefinjen način, zahrbtno ukradel ta čudovit občutek notranje sreče in miru.
Prav posebno doživetje so tudi večeri, ko na vasico Mazembe pade noč in so ognji pred lesenimi kolibami, na katerih si domačini pripravijo večerjo, edine svetlikajoče se lučke, ki pričarajo neko prav posebno spokojno in toplo ozračje. Prijazni domačini, ki v gručah posedajo okrog ognja, te z veseljem prijazno povabijo v svojo sredino in z velikodušnostjo s tabo delijo svojo skromno večerjo. Tako, kot že na vsakem koraku, ti zopet dajo tisti prijeten topel občutek sprejetosti in veselja, da si postal eden izmed njih, pa čeprav so ti pred dobrim tednom, komaj prvič stisnili roko. Ko tako sediš med njimi, imaš občutek, da te kljub vsej črni temi, obseva in močno greje tisoč sonc, ki so naseljena v prav vsakem izmed njihovih src. Nadvse zanimiv občutek vasice, kjer sonce sije tudi ponoči.
Hvala ti Jana, hvala vasica Mazembe in predvsem hvala vsem otrokom ter drugim njenim sončnim prebivalcev za to lepo izkušnjo, ki ste mi jo omogočili, da sem lahko zopet našla in začutila v sebi ta notranji mir in srečo.
Mojca Zajc
|
|
MOJA AFRIKA (Valentina Slodnjak)
Že nekaj let sem imela veliko željo, da obiščem Afriko. Želela sem storiti nekaj dobrega ter bolje spoznati afriško kulturo in njene ljudi. Da bi jih spoznala pobliže in ne verjela samo tistemu, kar je zapisano v medijih. Po tehtnem razmisleku sem se odločila za Društvo Ela, v toplem srcu Afrike - v Malawiju. V velikem pričakovanju enomesečnega potovanja v Afriko, sem že mesece poprej brala objave na ELI; Janine bloge, spoznavala njene projekte ter seveda preko raznih knjig spoznavala Afriko.
Ko pa sem prispela na ta prečudovit košček zemlje sem ugotovila, da me v bistvu nič ni moglo pripravit na to potovanje. Ko sem odhajala tja sem razmišljala samo o tem, kako bom naredila nekaj dobrega za male luškane otroke, kako jih bom česa naučila. Na koncu te dogodivščine sem pa uvidela, da je Afrika tista, ki me je naučila tako veliko stvari katerih poprej nisem poznala. Spoznala sem zares srčne ljudi, ki so zaljubljeni v življenje, v mati naravo, en v drugega. Doživela sem tisoč in eno dogodivščino in preživela najlepši mesec svojega življenja.
Veste Afrika ima posebno auro, ko si tam je težko, da se vse skozi ne smejiš. Ljudje, ki te obkrožajo,pa naj bodo stari eno leto pa osemdeset, stare mame brez zob pa prav takšni otroci, odrasli, vsi se smejijo, pojejo in se predvsem ne ukvarjajo z nepotrebnimi skrbmi, v čemer smo mi pravi profesionalci. Šele na takem potovanju, kjer si v središču vasi ter živiš z domačini, kjer te pater pride povabit k maši, kjer te vaščani blagoslovijo, da boš v svojem življenju srečen, izpopolnjen; takrat spoznaš Afriko v pravem pomenu besede. Takrat uvidiš, da je “razvitemu svetu” Afrika bila vedno predstavljena kot revna, uboga, žalostna, brezupna celina, na koncu pa ugotoviš, da smo ravno mi - razviti del sveta tisti “ubogi”. Afričani so srečni v pravem pomenu besede in veliko se lahko o življenju naučimo od njih.
Prav tam na črni celini, v toplem srcu Afrike, kjer te vsakdo vzljubi, tam kjer ni človeka, ki za tabo ne bi nasmejano vzklikal' 'mambo"/(kako si) in ti dajal roke v pozdrav, tam, kjer na vsakem koraku za par centov kupiš najbolj sladke banane na svetu in se po dopoldanskem ter popoldanskem poučevanju otrok, vržeš še v rajsko jezero Malawi, ja, tam imaš občutek da se svet zaustavi, umiri in življenje postane lepo. Tam sem se zaljubila v življenje, v Afriko in še se bom vračala v toplo srce le te, v Malawi, k naši Jani in ljubim angelom. Prilagam citat, ki zares najbolj jedrnato opiše moje potovanje in doživetje Afrike.
"I never knew of a morning in Africa when I woke up that I was not happy". -Hemingway
(“Ne pomnim dneva, ko sem se v Afriki prebudil, da ne bi bil srečen” Ernest Hamingway)
Valentina Slodnjak
AFRIŠKA TOPLINA IN SRČNOST (Špela Vidmar)
Toliko širokih nasmehov, toplih objemov, prijaznosti, drugačnosti v pravem pomenu, spoznaš šele, ko se odpraviš v prečudovito afriško državo Malawi.
Moja pričakovanja so bila že na začetku velika vendar, da se bom vrnila s takšnim navdušenjem, si pa res nisem mislila.
Ne bom pozabila prve vožnje z mini-busom, kateri je bil naložen do vrha, mi pa smo sedeli skoraj en čez drugega, voznik pa je še kar ustavljal in pobiral nove potnike. Med vrečami sadja, riža, paradižnika sem neprestano gledala, kje se bo prikazala kakšna kokoška, teh se namreč bojim. Zaradi njih se mi verjetno še danes smeji cela vas Mazembe, saj se vsi spominijajo moj beg pred njimi. Na koncu pa sem prav uživala v vožnji z avtobusi in dogodivščinami na njih.
Prav tako me je prevzelo afriško petje ob nedeljskih mašah. Kakšni neverjetni glasovi ter ob njih zvoki afriških bobnov. Mislim da bi še neverniki pri nas hodili k taki maši in poslušali te neverjetne afriške pesmi.
Največji sončki pa so seveda otroci. Polni radosti, hvaležnosti in željni igre. Občutek je res neverjeten, ko že po tednu dni vidiš kako napredujejo s podpisovanjem, računanjem, risanjem. Otroci med seboj znajo deliti stvari in skrbeti za mlajšega brata ali sestrico, čeprav ima ta morda le kašnih par mesecev. Komaj čakajo Eline dopoldanske in popoldanske aktivnosti z žogo, igrami in raznimi tekmovanji s katerim si lahko zaslužijo tudi nagrado. Pravo zadovoljstvo je, kako lahko polepšaš dan otroku z enim zvezkom, svinčnikom ali majčko.
Da je bil moj obisk nepozaben je poskrbela tudi celotna Elina ekipa in prostovoljci. Bili smo kot prava družina, s katerimi obroki ne bi bili tako dobri, noči tako varne, izleti tako zanimivi, pogovori tako odprti in sproščeni. Res zanimivo kako lahko skleneš tako močne vezi v samo parih tednih skupnega bivanja.Pogled na prečudovite barve narave, mirno pokrajino obdano s hribi, jezerom, rekami, nasadi bananovcev, mangov, riževa polja, močne ženske, katere nosijo vodo iz bližnjih vodnjakov, vse to me je res prevzelo.
Po vrnitvi domov pogrešam te srečne in srčne ljudi, kateri so hvaležni za vse tisto kar imajo, čeprav to ni veliko. Pogrešam tople objeme in iskrene poglede in vedno znova ob misli na vse to, vem, da se moja pot tja še ni zaključila.
Špela Vidmar
AFRIKA-MOJ RAJ (Daša Ferš)
Že nekaj let sem prostovoljka v več organizacijah v Sloveniji in že od srednje šole sem želela biti prostovoljka tudi v tujini. Nekaj me je vleklo v Afriko in končno sem našla organizacijo, ki me je takoj pritegnila. Afriko sem si predstavljala kot deželo na drugem koncu sveta, kjer sta življenje in kultura drugačna kot tu. Kot deželo, kjer se na nek način čas ustavi in so pomembne stvari tiste, ki so zares pomembne. Nasmeh, ki ga nameniš sočloveku, prijazne besede, pozdrav. Pomoč prijateljem, kot tudi pomoč mimoidočemu človeku v stiski, deljenje zgodb in izkušenj.
Zdi se mi, da sem ravno to našla v ''naši'' vasici. Težko na kratko opišem svojo izkušnjo v Malaviju. Tam sem bila 9 tednov in v tem času se je zgodilo ogromno stvari, ki jih ne znam opisati, ne znam ubesedit. Toliko različnih občutkov in veselja, toliko novih izkušenj in novih ljudi je zdaj v mojem življenju. Uživala sem, ko smo dopoldan učili otroke in so se nam na koncu nasmejali ter znova prišli naslednji dan. Otroci, ki so hodili k nam popoldne so pa pravi sončki, ki so učili tudi mene; naučili so me kako se reče stvarem v Chitongi, igre, ki se jih igrajo v prostem času ter kako lepo je deliti stvari z drugimi.
Zelo sem vesela, da sem naredila tisti korak – stopila v neznano in kupila letalsko karto in dejansko odšla nekam, kamor sem si dolgo časa želela. Spoznala sem ljudi, ki jih nikoli ne bom pozabila in dobila sem super prijatelje, za katere vem, da se lahko vedno in v vsaki situaciji zanesem. Spoznala sem, kako malo je v bistvu potrebno in kako velike so majhne stvari in pozornosti, da začutim in lahko rečem '' zdaj sem pa vesela, zdaj sem srečna''. Izkušnja je bila nepozabna in iskreno sem hvaležna, da sem lahko bila za nekaj časa del skupine, del ELE. Z veseljem se bom še vračala. :)
Daša Ferš
AFRIKA - MOJ DRUGI DOM (Ajda Rehberger)
Ne vem ne kako, ne kje začeti mojo trimesečno afriško zgodbo. Pred malo več kot tednom dni sem prišla nazaj v Slovenijo, vsekakor je bil to ogromen kulturni šok in dejstvo, da nisem več v naši čudoviti vasici Mazembe.
Neverjetno je, kako zelo so Malavijci prijazni, odprti, nasmejani ljudje. Vsak dan so me pozdravili z nasmehom na obrazu. Sploh so bili veseli, ko smo se s puncami naučile nekaj njihovega jezika. Tako smo jih pozdravljale v Chitongi ter jih nasmejale, ko smo se učile novih besed in izrazov.
Nikoli ne bom pozabila iskrenih nasmehov otrok, kako so mi pritekli v objem in me stisnili. Samo stisnili so me k sebi in klicali moje ime. V očeh so imeli iskrice, kar kipeli so od veselja, ko je prišel čas, da gredo proti ELI.Otroci so res neverjetni. Znajo se igrati, znoreti in biti pač otroci, po drugi strani pa so zelo odgovorna mala bitja. Ko je punčka stara kakih 5 let prinesla svojega 14 dni starega bratca na hrbtu, zavitega v chitenge, in ji ni bilo težko skrbeti se zanj, da ostaneš brez besed! Skrbijo za mlajše otroke, med seboj si pomagajo, razdelijo košček pomaranče na 10 delov, tako da dobijo tudi najmlajši nekaj. Kaj vse sem se doživela...videla sem vzhajati polno luno, tisto mogočno oranžno kroglo, ki se je dvigala iz jezera, umivanje zob pod zvezdnatim nebom, samo pogledaš naravnost in vidiš na milijone zvezd in utrinkov. Naučila sem se vrtnariti, vršičkati paradižnik, kositi travo, seveda ne s kosilnico :)
To je samo kratek opis moje zgodbe. Dejstvo je, da sem si v vasici Mazembe ustvarila še eno družino, družino prečudovitih otrok in ljudi, ki jih neskončno pogrešam in h katerim se bom z veseljem vračala.
To je šele začetek moje malavijske zgodbe.
Tionanengi sonu sonu (Kmalu na snidenje)
Ajda Rehberger
